Bakhos (v grški mitologiji Dioniz) je bil rimski bog vina, znan predvsem po ritualni norosti in ekstazi. Vendar je bolj večplasten kot se zdi na prvi pogled. Poleg ekstatičnih vinskih doživetij nastopa tudi v bolj kultivirani vlogi patrona agrikulture in gledališča. V mitološkem zapisu o Bakhosu se poraja motiv »stvaritve vina« in je soroden z novozavezno zgodbo o Jezusovi pretvorbi vode v vino. Duhovniki naj bi med Bakhosovim festivalom puščali tri vrče v zaprti sobi, naslednji dan pa naj bi jih našli napolnjene z vinom. Podobno je opaziti tudi v povezavi z dnevi čaščenja Dioniza (5. in 6. januarjem), ko bi se naj pred njegovim templjem na grškem otoku Androsu izvirska voda spremenila v vino. Nekoliko kontroverzen lik Bakhosa pa še vedno ostaja navdih za mnoge umetnike, filozofe in pisce, saj pooseblja življenjsko radost in posluh za estetiko, ki se poraja v vonju, barvi in okusu. Tako gre v čast Bakhosu dvigniti kozarec in nazdraviti tako na darove, ki jih pridela skrbno načrtovano delo, kot tudi na tiste, ki nam pridejo naproti popolnoma naključno.

Pri pokušnji vin velja poseben vedenjski kodeks, ki – iztrgan iz konteksta – krši osnovna pravila uglajenega vedenja. Če torej ne želite zgroženi odkorakati iz vaše prve pokušnje vin, vam spodaj ponujamo osnovni uvodnik v bonton pokušnje vin.
Profesionalni pokuševalci dobro vedo, da njihova pokušnja postaja vedno manj zbrana in realna, če pogoltnejo vsa vina, saj kmalu subtilne razlike v vonju in okusu postajajo vedno manj razločne. Bonton pljuvanja se seveda nekaterim udeležencem pokušin ne dopade pretirano, glede na to, da so bili vzgojeni v veri o pljuvanju kot neprimernem vedenju. Zakaj torej izpljuniti? Če vsa vina pogoltnete, bo alkohol zameglil vašo presojo. V resnici ni potrebno pogoltniti vina, če ga želite v polnosti okusiti, temveč ga zadržite v ustih 6 do 8 sekund - tako boste lahko temeljito okusili, hkrati pa vam ne bo potrebno skrbeti glede učinkov alkohola. Če vendarle ne želite izpljuniti vina, vam priporočamo, da pojeste krepak obrok preden se odpravite na pokušino.

Vonj je izredno pomemben element pri pokušini vin in zato bonton degustacije narekuje, da so pokuševalci diskretni glede parfumskih dodatkov, ki bi lahko pri pokušnji motili njihove sosede pokuševalce, nevajene teh vonjev. Pravila vedenja tako narekujejo, da udeleženci ne uporabljajo umetno nanešenih vonjev (parfuma, losijona po britju, odišavljenega laka za lase, itn.), saj lahko slednji otežijo sposobnost okuševalca, da zazna aromo vina.

1. Arheološke najdbe iz današnjega Irana dokazujejo, da začetki proizvajanja vin segajo v čas okrog 5000 p.n.št.
2. Evropska prideava vina se je začela na območju Makedonije pred 6500 leti.
3. Rimski imperij je imel izredno velik vpliv na razvoj vinske kulture - vse večje vinske regije na območju zahodne Evrope so dejansko vzpostavili Rimljani.
4. V srednjem veku so raztapljali t.i. kačje-kamne v vinu in nanašali raztopino na mesto kačjega ugriza, kar kaže na takratno razumevanje učinkov alkohola na osrednji živčni sistem.
5. Vinsko trto in vino je Amerika kot celina sprva ugledala na področju zdajšnje Latinske Amerike. Oboje so tjakaj namreč prinesli španski konkvistadorji za potrebe katoliškega obredja svete maše.
6. V poznem 19. stoletju je trtna uš v Evropi uničila ogromne količine trt ter opustošila vinsko produkcijo. To je bil začetek renesanse v evropski proizvodnji vin, saj so preživele le najtrdovratnejše trte in vino, ki ga pijemo danes, nosi še danes pečat zmage nad opustošenjem.

Sveti Martin, Bakhosov krščanski novodobnik, je eden najpomembnejših zavetnikov vinogradnikov, ki ga častijo v Evropi. Na dan njegovega godovanja, 11. november, se mošt spreminja v vino. Martin je bil znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže in nasprotovanju pomehkuženi duhovščini. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. V upodobitvah ga zato zmeraj spremlja goska, pa tudi plašč, ki ga deli z beračem. Po starem običaju je na martinovo gospodar zbral ob sodu v kleti svoje domače in delavce, ki so med letom pomagali v vinogradu. Iz soda je z natego potegnil vino v steklenico in pri tem dejal: »Vlival sem te kot mošt, zdaj te jemljem iz soda kot vino. Bogu v čast in nam v veselje!« Poskusili so novo vino in bili toliko bolj veseli, če je nastala dobra letina. Danes Martinov god obeležujejo praznovanja, pri nas imenovana martinovanja. V deželah, kjer sv. Martin ni zavetnik vinogradnikov, ga največkrat častijo zaradi poplačila celoletnega dela.

Kdo bi si mislil, kako pomemben je dober zamašek za steklenico z vinom! Če je slab, uniči pridelek v steklenici, ki je nastajal več let. In če je dober, tudi njemu pojemo hvalo za imenitno vino. Vlogo zamaška bi lahko primerjali z vlogo posameznega člena v verigi: le-ta je močna toliko, kolikor vzdrži njen najšibkejši člen. Preden so uporabljali plutovinaste zamaške, so vinske steklenice povečini zapirali s povoščenimi tkaninami. To je onemogočalo resen transport v steklenicah, zato je ta potekal zgolj v sodih.
Danes to ni več problem, saj zamaške izdelujejo iz plute, pridobljene iz plutovca – zimzelenega hrasta, ki je doma v Sredozemlju in zraste v višino do dvajset metrov, doseže pa starost tudi do 200 let!
Pri steklenicah z vinom, ki ga nameravajo starati, uporabljajo daljše, 5cm dolge zamaške. Po desetih ali dvajsetih letih jih menjajo. Plutovino namreč napada poseben molj-metuljček, ker se z njo hrani. Skozi zamašek zvrta luknjico in zrak začne uhajati v steklenico. Primerno je, da steklenice z vinom (ne pa s penino!) ležijo, saj tako vino namaka zamašek, da se ne presuši.

Še zdaleč ni vseeno, v kakšen kozarec priteče plemeniti vinogradnikov izdelek. Rimljani so pili iz svinčenih posod, v srednjem veku pa je bil kot material izdelave popularen kositer. Čeprav so steklo izumili že Rimljani, se je stekleni vinski kozarec uveljavil šele v 19. in 20. stoletju, prej pa je bil redkost. Stekleni kozarci so bili tako dragoceni, da so si jih v družbah podajali med seboj, saj so pili samo iz enega.
Z razvojem vinske kulture se je razvijal tudi kozarec. Dolgo časa so samo steklarji oziroma oblikovalci krojili podobo vinskega kozarca, šele s sodelovanjem enološke in kulinarične stroke pa so oblikovali kozarce, ki lahko razkrijejo najboljše lastnosti vina. Mednarodni urad za vino je pred leti razvil tudi poseben degustacijski kozarec, primeren za vsa vina.
Za vinski kozarec je pomembno, da ga ne grejemo z roko in ne puščamo prstnih odtisov na njegovih stenah, saj skozi steklo opazujemo bistrost in barvo vina. Kozarci morajo biti vedno suhi, brez sledu vodnega kamna oziroma vodnih kapljic. Ob rahlem trkanju lepo zvenijo, vendar s trkanjem ne gre pretiravati!